Nove informacijsko komunikacijske tehnologije prinašajo tudi korenite spremembe v načine poučevanja in učenja. Danes govorimo o e-izobraževanju, na obzorju pa je, v skladu z idejo vsepovsodnega računalništva tako imenovano mobilno izobraževanje (m-izobraževanje). V didaktičnem smislu je potrebno poznati različne pristope oziroma modele izobraževanja, pri čemer pa sodobna tehnologija postavlja tako pred učitelja kot pred učenca nove izzive in nove možnosti. Nekatere tehnologije so že dobro znane in uveljavljene. Omenimo naj uporabo različnih spletnih učilnic in izobraževalnih portalov. Atraktivnost izobraževalnih gradiv lahko dosežemo z intenzivno uporabo multimedijskih in interaktivnih elementov, kot so različne računalniške simulacije in animacije. Kreativni učitelj, ki stalno posodablja svoje elektronsko učno gradivo, hitro spozna, da je pri pripravi takih gradiv potrebno mnogo vloženega truda, hkrati pa se sreča s problemi, ki jih predstavlja hiter razvoj računalniških tehnologij, ki postajajo po svoje neskladne, po drugi strani pa odpirajo dodatne možnosti. Odpre se vprašanje, kako ponovno uporabiti in prilagajati s trudom pripravljeno digitalno vsebino. Rešitev najdemo v tako imenovanih ponovno uporabljivih učnih objektih. Pojavljajo in uveljavljajo se digitalne knjižnice, ki naj bi omogočale tudi mednarodno souporabo didaktičnih gradnikov. Vendar se pred nami pojavi novo vprašanje: tehnologije, ki jih pri tem uporabljamo, med seboj niso skladne, čeprav govorimo o standardih, ki pa niso konsistentni in se spreminjajo. Predmet naj bi dal možne odgovore na takšna vprašanja. Hkrati naj bi nakazoval primere dobre prakse in možne računalniško podprte aplikacije, kot so elektronsko preverjanje znanja, elektronske spletne ankete, vrednotenje kakovosti e-izobraževalnih gradiv.