Lambda račun

Na teh vajah bomo uporabljali λ-račun brez tipov kot programski jezik. V pomoč vam bo λ-račun v brskalniku, ki je implementacija jezika lambda iz Programming languages Zoo v brskalniku. (V repozitoriju repl-in-browser najdete tudi kodo za λ-račun v brskalniku.)

Naloga: λ-račun v brskalniku

Odprite λ-račun v brskalniku in se ga naučite uporabljati. Preizkusite kak izraz s predavanj.

Namesto λ je treba pisati ^ ali \. Če pišete ukaze v zgornji urejevalnik, jih morate med seboj ločiti s ;.

Naloga: boolove vrednosti in logični vezniki

Ponovimo, kako v λ-računu implementiramo boolove vrednosti. Potrebujemo izraze true, false in if, da za vse x in y velja

if true x y = x
if false x y = y

Na predavanjih smo jih definirali takole:

true  := λ x y . x ;
false := λ x y . y ;
if := λ p x y . p x y ;

Ideja je naslednja: true in false sta podatka, ki nam povesta, kako se odločimo med dvema možnostma. Torej lahko nanju gledamo kot na funkciji, ki sprejmeta obe možnosti x in y, nato pa vrneta tisto, ki sta jo izbrala. Pogojni stavek if je preprost, saj enostavno aplicira pogoj p na obeh možnostih, pogoj p pa izbere pravo.

S pomočjo pogojnega stavka lahko definiramo osnovne logične veznike and, or, imply in not. Skupaj naredimo and, ostale boste naredili sami. Začnemo z resničnostno tabelo za and:

and false false ≡ false
and  true false ≡ false
and false  true ≡ false
and  true  true ≡ true

Te enačbe lahko zapišemo bolj učinkovito takole:

and true  y ≡ y
and false y ≡ false

kar lahko implementiramo s pogojnim stavkom:

and' := λ x y . if x y false

Če upoštevamo definicijo if, lahko to še poenostavimo:

and := λ x y . x y false

Ta definicija neposredno uporablja dejstvo, da je logična vrednost x funkcija, ki izbere eno od dveh možnosti. V izrazu x y false tako x izbere bodisi y bodisi false. Če je x ≡ true, potem izbere y. Če pa je x ≡ false, potem izbere false.

Naloga

Definirajte še disjunkcijo or, implikacijo imply, ekvivalenco iff in negacijo not. Rešitve poskusite zapisati brez uporabe if.

Rešitev

 -- Vezniki z uporabo if
 not'   := ^ p . if p false true ;
 and'   := ^ p q . if p q flase ;
 or'    := ^ p q . if p true q ;
 imply' := ^ p q . if p q true ;
 iff'   := ^ p q . and' (imply' p q) (imply' q p) ;

 -- Vezniki brez uporabe if
 not   := ^ p . p false true ;
 and   := ^ p q . p q false ;
 or    := ^ p q . p true q ;
 imply := ^ p q . p q true ;
 iff   := ^ p q . (p q true) (q p true) false ;

Za iff je možnih več rešitev, na primer ^ p q . if p q (not q).

Scott-Churchova števila

Na predavanjih smo spoznali Churchova števila: število n predstavimo kot funkcijo, ki sprejme funkcijo f in vrne n-kratni kompozitum f ∘ f ∘ ⋯ ∘ f:

0' := λ f x . x ;
1' := λ f x . f x ;
2' := λ f x . f (f x) ;
3' := λ f x . f (f (f x)) ;
4' := λ f x . f (f (f (f x))) ;
5' := λ f x . f (f (f (f (f x)))) ;

Če želimo neko funkcijo f uporabiti n-krat na argumentu x, enostavno zapišemo n f x. Danes Churchovih števil ne bomo uporabljali.

Spoznajmo še Scott-Churchova števila, ki imajo sicer bolj zapleteno definicijo, a je z njimi lažje programirati. Definirana so takole:

0 := λ f x . x ;
1 := λ f x . f 0 x ;
2 := λ f x . f 1 (f 0 x) ;
3 := λ f x . f 2 (f 1 (f 0 x)) ;
4 := λ f x . f 3 (f 2 (f 1 (f 0 x))) ;
5 := λ f x . f 4 (f 3 (f 2 (f 1 (f 0 x)))) ;

Število n smo spet predstavili kot n-kratno uporabo funkcije f, le da ji dodatno podamo še števec, ki ji pove, katera po vrsti je.

Naslednik števila n dobimo iz n takole:

n+1 := λ f x . f n (n f x)

Primitivna rekurzija

Denimo, da bi radi implementirali rekurzivno funkcijo g, ki pri argumentu 0 vrne vrednost x,

 g 0 = x

pri argumentu n+1 pa naredi en rekurzivni na predhodniku n:

 g (n+1) = f n (g n)

Pomožna funkcija f izračuna končni odgovor s pomočjo n in rezultata rekurzivnega klica g n. Taki rekurziji pravimo primitivna ali strukturna rekurzija (poznamo tudi splošno rekurzijo, v kateri lahko g naredi povsem poljubne rekurzivne klice).

Mnoge funkcije lahko izračunamo s pomočjo primitivne rekurzije. Na primer, faktorielo

n! = 1 · 2 · ⋯ · n

definiramo takole:

fact 0 = 1
fact (n+1) = (n+1) · fact n

Kaj je tu f? Se pravi, kaj moramo vstaviti za f, da bo veljalo

fact (n+1) = f n (fact n)

Če primerjamo z zgornjo vrstico za fact (n+1), vidimo, da je

f := λ k r . (k+1) · r

Kako bi to predelali v λ-račun? Z uporabo baze in funkcije f nam Church-Scottova števila dajo točno to, kar potrebujemo:

fact := λ n . n f 1

Če vstavimo f, dobimo:

fact := λ n . n (λ k r . (k+1) · r) 1

Preverimo na primeru, kako to deluje:

fact 2 = 2 (λ k r . (k+1) · r) 1
       = (λ k r . (k+1) · r) 1 (1 (λ k r . (k+1) · r) 1)
       = (1+1) · (1 (λ k r . (k+1) · r) 1)
       = 2 · ((λ k r . (k+1) · r) 0 (0 (λ k r . (k+1) · r) 1))
       = 2 · ((0+1) · (0 (λ k r . (k+1) · r) 1))
       = 2 · (1 · 1)
       = 2

Scott-Churchova števila v splošnem omogočajo računanje funkcij, ki so definirane s primitivno rekurzijo. Če je g definirana kot

g 0 = x
g (n+1) = f n (g n)

jo s Scott-Churchovimi števili definiramo kot

g := λ n . n f x

kjer f sprejme dva argumenta, indeks n in rezultat rekurzivnega klica r, in mora izračunati rezultat za n+1:

Primitivno rekurzivne funkcije bomo torej v splošnem implementirali kot

λ n . n (λ m r . …) x

kjer je x baza rekurzije, funkcija λ m r . … pa pomožna funkcija, ki pove, kako iz rezultata rekurzivnega klica r pri argumentu m izračunamo rezultat pri m+1.

Predhodnik

Posebej preprost primer primitivne rekurzije je funkcija predhodnik pred. Dogovorimo se, da za predhodnik števila 0 vzamemo kar 0 (v λ-računu ne moremo javiti napake). Primitivno rekurzivna definicija se glasi:

pred 0 = 0
pred (n+1) = n

Morda bi kdo rekel, da ta definicija sploh ni rekurzivna. A lahko si mislimo, da je rekurzivna, le da rezultat rekurzivnega klica zavržemo:

pred 0 = 0
pred (n+1) = (λ m r . m) n (pred n)

Torej lahko pred zapišemo kot

pred = λ n . n (λ m r . m) 0

Preizkusimo, kako to deluje v lambda. Najprej definiramo nekaj Scott-Churchovih števil (kodo sproti preizkušajte v brskalniku):

0 := ^ f x . x ;
1 := ^ f x . f 0 x ;
2 := ^ f x . f 1 (f 0 x) ;
3 := ^ f x . f 2 (f 1 (f 0 x)) ;
4 := ^ f x . f 3 (f 2 (f 1 (f 0 x))) ;
5 := ^ f x . f 4 (f 3 (f 2 (f 1 (f 0 x)))) ;

Nato definiramo pred,

pred := λ n . n (λ m r . m) 0

in preizkusimo:

lambda> pred 4
λ f x . f 2 (f 1 (f 0 x))

To ni preveč čitljivo, čeprav se vidi, da smo dobili 3. Definirajmo si pomožno funkcijo show, ki število n predela v n-kratno uporabo konstante S na konstanti Z

:constant S
:constant Z
show := ^ n . n (^ m r . S r) Z ;

in poskusimo še enkrat:

lambda> show (pred 4)
S ((λ _ r . S r) ((λ _ r . S r) 0 Z) 1)

To je še slabše, a če vklopimo neučakano računanje, da bo lambda vse izračunal do konca, dobimo želeni učinek:

lambda> :eager
I will evaluate eagerly.
lambda> show (pred 4)
S (S (S Z))

Ko boste preizkušali vaše rešitve, uporabljajte show.

Naloga: naslednik

Kaj pa funkcija naslednik succ? Poizkusimo:

succ 0 = 1
succ (n+1) = (n+2)

Težava je v tem, da nimamo definicije seštevanja. Funkcijo naslednik moramo implementiramo neposredno, izhajajoč iz definicije Scott-Churchovih števil:

succ n  =  λ f x . f n (f (n-1) (⋯ f 1 (f 0 x) ⋯)

Torej je

succ n  =  λ f x . f n (n f x)

Naloga: Definirajte succ v jeziku lambda in ga preizkusite.

Rešitev:

succ := ^ n . ^ f x . f n (n f x) ;

Naloga: seštevanje

Peanovi aksiomi za seštevanje se glasijo:

0 + k = k
succ n + k = succ (n + k)

To je primitivna rekurzija v prvem argumentu, kar je razvidno, če namesto a + b pišemo plus a b:

plus 0 k = k
plus (n+1) k = succ (plus n k)

Predelajmo jo tako, da je razvidna pomožna funkcija f:

plus 0 k = k
plus (n+1) k = (λ m r . succ r) n (plus n k)

Jezik lambda nam omogoča, da namesto plus a b pišemo + a b, kar bomo tudi naredili:

+ 0 k = k
+ (n+1) k = (λ m r . succ r) n (+ n k)

Naloga: V lambda definirajte funkcijo + in jo preizkusite.

Rešitev

+ := ^ n k . n (^ m r . succ r) k ;

Naloga: množenje

Peanovi aksiomi za množenje se glasijo

0 · k = 0
(succ n) · k = k + n · k

Naloga: V lambda definirajte množenje * in ga preizkusite. Seveda je treba namesto a * b pisati * a b. Kako veliko število lahko izračunate, ne da bi vaš brskalnik pokleknil pod težo izredno neučinkovite implementacije aritmetike? (Če boste izzivali vaš brskalnik, da bo crknil, si rešitve najprej shranite v ločeno datoteko.)

Rešitev

* := ^ n k . n (^ m r . + k r) 0 ;

Naloga: odštevanje

Odštevanje lahko rekurzivno definiramo s pomočjo predhodnika. Dogovorimo se, da je n - m enak 0, če je m večji od n. Tedaj dobimo:

n - 0 = n
n - (k+1) = pred (n - k)

Tokrat imamo primitivno rekurzijo na drugem argumentu, saj se v rekurzivnem klicu zmanjša k.

Naloga: V lambda definirajte odštevanje in ga preizkusite.

Rešitev

- := ^ n k . k (^ m r . pred r) n ;

Primerjava z 0

Tudi predikate lahko definiramo s primitivno rekurzijo. Na primer, da želimo funkcijo iszero, ki vrne true, če je njen argument 0, sicer false:

iszero 0 = true
iszero (n+1) = false

Tudi to je primitivna rekurzija, čeprav rekurzivnega klica ne vidimo! Lahko si mislimo, da je bil rekurzivni klic zavržen:

iszero 0 = true
iszero (n+1) = (λ m r . false) n (iszero n)

Od tod dobimo definicijo v jeziku lambda:

iszero := ^ n . n (^ m r . false) true ;

Relacija

Sedaj smo že zgradili nekaj osnovnih funkcij, s pomočjo katerih lahko definiramo nove, ne da bi vedno znova uporabljali primitivno rekurzijo. Denimo, relacijo a ≤ b lahko sestavimo s pomočjo odštevanja in iszero, ker velja

a ≤ b  ⇔  a-b = 0

Pri tem smo s pridom upoštevali dejstvo, da smo definirali a - b = 0, če je a < b.

Naloga: v lambda definirajte funkcijo <=, tako da je <= a b enako true, če je a manjši ali enak b, sicer pa false. Uporabite že prej definirani funkciji - in iszero.

Rešitev

<= := ^ n m . iszero (- n m) ;

Relaciji < in =

Definirajte še funkcijo <, ki računa relacijo "strogo manjše". Namig:

a < b  ⇔  a+1 ≤ b

Definirajte tudi funkcijo ==, ki ugotovi, ali sta števili enaki.

Rešitev:

< := ^ n m . <= (succ n) m ;
== := ^ n m . and (<= n m) (<= m n) ;

Naloga: iskanje števila, ki zadošča pogoju

Denimo, da imamo predikat p, ki za vsako število vrne true ali false in da želimo med števili 1, 2, …, n-1 poiskati največje, ki zadošča p. Če takega števila ni, vrnemo 0. To lahko izrazimo z rekurzivno funkcijo find:

  • find p 0 je enako 0, ker ni števila med 1 in -1
  • find p (n+1) je enak n, če velja p n enako true
  • find p (n+1) je enak find p n, če ne velja p n

Naloga: Definirajte funkcijo find, ki sprejme predikat p in število n. Funkcija vrne največje izmed števil 1, 2, …, n-1, ki zadošča pogoju p. Če takega števila ni, naj vrne 0. Funkcijo preizkusite na naslednjih primerih:

  • med števili od 1 do 5 poišči največje število, ki je manjše od 3:

    lambda> show (find (^ k . < k 3) 5)
    S (S Z)
    
  • med števili od 1 do 5 poišči (največje) število, katerega kvadrat je enak devet:

    lambda> show (find (^ k . == (* k k) (+ 4 5)) 5)
    S (S (S Z))
    

Rešitev:

find := ^ p n . n (^ m r . if (p m) m r) 0 ;

Naloga: deljenje

Definirajte funkcijo /, ki deli naravna števila. Če se deljenje ne izide, naj funkcija vrne 0. Pri tej nalogi se je lahko zmotiti, da deljenje z 1 ne deluje pravilno, zato vsekakor preizkusite / 5 1, ki mora vrniti 5.

Rešitev:

/ := ^ n m . find (^ k . == (* m k) n) (succ n) ;
Последна промена: понеделник, 12 јуни 2023, 21:00